Bil je eden tistih nepremišljenih impulzov, zaradi katerih si smučarji med še zadnjim, odvečnim in nepotrebnim spustom lomijo noge. V telovadnici (da bi preživel velemestni ritem, v New Yorku moraš imeti svoj work-out, fitnes prostor) sem, s slušalkami v ušesih in iPhonom v žepu, skušal dvigniti telo nad višino droga in ga nato prepustiti lastni teži.

Ko sem zabingljal na drogu, je v mojih ušesih prenehala igrati glasba. iPhone, ki sem ga v preteklem letu in pol varoval kot punčico svojega očesa, je ležal na trdih tleh. Imel je zlomljen zob. Tistega za zaklepanje. Čeprav je deloval brezhibno, je bil praktično neuporaben za tisto, za kar je bil narejen. To je za transport v žepu. Brez gumba za zaklepanje iPhone postane neukrotljiv. Znori in divja po svoje.

Dva dni pred božičem in brez potrebnih dolarjev na bančnem računu se mi je zmračilo. S 76. ceste in Broadwaya sem v strupenem mrazu zakoračil proti katedrali nekaj ulic nižje.

Zadnja Applova trgovina, ki so jo pred nekaj več kot letom dni odprli v New Yorku, dejansko deluje kot katedrala. Še preden vstopiš vanjo, te oblije sij Applovega loga, ki bdi visoko nad vsem dogajanjem v neskončnem prostoru. Ob novici, da je Steve Jobs, demiurg Appla ponovno na okrevanju, me je za hip spreletela misel, da se bodo na sedežu Appla v Cupertinu, Kalifornija, nekega dne spomnili in prazno jabolko zapolnili z Jobsovo podobo. “Jobs je ameriški heroj,” mi je zatrdila prijateljica, lastnica galerije, ter mi takoj nato natrosila nekaj elementov malikovanja človeka, ki še vzdržuje mit o ameriškem geniju.

Znotraj Applovega templja je kot v mravljišču. Številno osebje (pred božičem oblečeno v rdeče, zdaj ponovno v modre majice) je razkropljeno med občudovalci predmetov z bleščečimi zasloni visoke ločljivosti. Kupci ali zgolj občudovalci, sledniki ali neverniki? Ogromen prostor z izredno visokim stropom ti vceplja občutek lastne nepomembnosti, ne pa tudi osamljenosti. Zazreš se v zaslon, se morda zamisliš ali se ogleduješ okoli sebe. Takoj so pri tebi. “Potrebujete nasvet?” poizvedujejo glasovi uniformiranih prišepetovalcev vseh starosti in videzov.

Za razliko od drugih cerkva je Applova zakristija v spodnjem nadstropju svetišča. Namesto bleščečih macov, iPadov, iPhonov in iPodov ter sterilnega ozračja tehnološkega sveta, v katerem človeka obleti želja, da bi se umaknil v puščavo, je nadstropje nižje svetloba mehkejša, vrvež človeški. Po stenah so razobešeni in na police zloženi dodatki za kultne Applove izdelke: tipkovnice, baterije, zvočniki pa tudi zaščitni etuiji za iPhone, iPade. Prostor se zaključi z dolgo mizo iz mehkega svetlega lesa, za katero sedi kakšen ducat oseb. Kot razlaga velik napis na steni za njihovimi hrbti, gre za novo generacijo Applovih vojščakov. Za projektom “Genius Bar” (besedna igra na program iTunes in genije, ki razumejo Applovo tehnologijo) se skriva nova, agresivna trgovska strategija velikana iz Silicijeve doline. Poleg onih za dolgo mizo so geniji razpršeni med omizji, za katerimi posedajo skupine posameznikov, ki še iščejo svoje pleme. Ljudem za mizo ne delijo hrane, temveč tehnologijo, ki ne razpravlja, temveč prinaša rešitve, komentira Allan, mladi menedžer, ki koordinira operacije. Daleč od pogledov mimoidočih v kletnih prostorih Applovega hrama na Broadwayu in povsod po svetu ta hip poteka proces največje verske spreobrnitve sodobnega časa.

Ko je v začetku leta 2007 Apple prišel na trg s svojim modelom pametnega telefona, se je stresel svet. iPhone je v hipu postal predmet poželenja vseh generacij: kot playstation, kot iPod, kot mini bralna tablica, fotoaparat in videokamera, majhen računalnik s hitrim brskalnikom in ne nazadnje tudi telefon. Sem kaj pozabil? Naprava je v moj žep priletela šele leto in pol po tistem, ko je svet ponorel za novim gadgetom. Že nekaj ur kasneje sem preko Twitterja svetu sporočal svoje navdušenje. A tudi zgroženost. V primerjavi z ostalo Applovo tehnologijo je bil takrat 3GS, predzadnji model iPhona, zastrašujoče hiter in predrzen. Med testiranjem aplikacij sem že prvo noč ugotovil, da lahko v svoji (rimski) soseščini nadziram vse tiste, ki ravnokar visijo na Twitterju. Imena in priimki ljudi, ki jih nisem poznal, zraven pa njihovi natančni naslovi. Sredi noči bi lahko potrkal na njihova vrata! Zgroženost nad drznim nespoštovanjem pravice do zasebnosti je kmalu prerasla v nekaj drugega. Kadar se je le dalo, sem se izognil računalniku ter preko iPhona bral in tudi sam poročal iz vsakega vogala svoje zasebnosti. Spomnim se, da sem si že prve dni zasvojenosti z novo tehnologijo zaželel, da bi mali telefon imel tudi tipkovnico. “Nikoli več ne bi uporabljal računalnika,” sem sporočil prijatelju. Iz New Yorka je nekaj sekund zatem prišel odgovor: “I would kill for an iPhone keyboard”.

Vse ostalo je šlo kot blisk in danes je Apple Inc., podjetje za proizvodnjo strojne in programske računalniške opreme, drugo največje podjetje na svetu (merjeno s tržno kapitalizacijo). Aprila 2010 je Steve Jobs najavil rojstvo iPada. V nekem dolgem intervjuju je kasneje pojasnil, da je bil projekt bralne tablice rojen še pred iPhonom. Toda strategija podjetja, ki se je z iPodom leta 2001 začelo dvigati iz prahu pozabe, je, kot je pojasnil Jobs, potrebovala svež zagon. Apple je za vsako ceno hotel del vesolja, ki sta si ga pred njim delila Nokia in Motorola. Tehnologijo, ki je bila izdelana za bralno tablico, so zato presadili v majhen, a pameten telefon, projekt iPada pa preložili na kasnejše čase. Ko je aprila lani iPad ugledal luč sveta, so jih v Ameriki prvi dan prodali tristo tisoč kosov. Osemdeset dni kasneje je številka narasla na tri milijone. Samo v zadnjem tromesečju je prodaja Applovih izdelkov po svetu narasla za 71 odstotkov, po zaslugi telefonov in bralne tablice pa je Apple v zadnjih letih povečal svojo prodajo s 100 na 300 milijard dolarjev. Apple se zdi nezaustavljiv, njegov apetit raste iz dneva v dan.

Maja lani sem stopical po New Yorku in se poigraval z idejo o nakupu iPada. Po osmih mesecih konstantnega, hitrega in organiziranega branja vsega mogočega preko iPhona se mi je utrudil vid. Na koncu sem se odločil za nakup in prvič stopil pred pročelje nove Apple store na Upper West Side, natančneje na vogalu 67. ulice in Broadwaya. Tudi tistega dne se mi je potrdil vtis, da v Applu še vedno mislijo, da se njihovi izdelki prodajajo sami od sebe. Moje poizvedovanje po dva meseca starem iPadu se je namreč končalo že na vratih bleščeče trgovine. Oseba z nalogo usmerjanja kupcev pri vhodu v trgovino, ki mi takrat še ni delovala kot katedrala, me je prepričevala, naj od projekta odstopim, ker da so v Ameriki kupljeni iPadi zaklenjeni in jih v Evropi ni mogoče uporabljati.

Ko sem s pokvarjenim iPhonom pred mesecem dni stopil skozi končno na stežaj odprta vrata Applove mega trgovine in dal svoje podatke receptorjem Genius Bara, sem hotel preveriti hitrost in moč wifija v trgovini. “Ime mi je John,” me je nekaj trenutkov zatem nekdo potrepljal po rami. Operacija 3GS je trajala le nekaj minut. John, ki je v trgovini delal šele nekaj mesecev, je vtipkal serijsko številko mojega telefona in ugotovil, da ni več v garanciji. “Tako malih popravil ne delamo tukaj. Poznate Tekserve? Oni bi to popravili. Zamenjava dela vas bo stala 26 dolarjev,” mi odrecitira John, ko mu povem, da sem klient Tekserva že vsaj deset let. “Počakajte malo,” mi še reče. Čez dve minuti se vrne s predlogom. “Če nam pustite vaš stari telefon, vam damo novega zastonj,” bruhne John in se opravičuje, da mi je vzel toliko in toliko mojega dragocenega časa. V nekaj minutah so iz Cupertina obvestili italijanski Vodafon, da je moj bivši, v Rimu kupljeni telefon zdaj v njihovi lasti, ter odklenili telefon, ki so mi ga podarili. Zakaj? Kaj se dogaja? Kaj je bil tisti klik, ki je mladega Johna s Filipinov pripravil do tega, da je na lastno pobudo odšel do svojega nadrejenega in mu predlagal deal z mano? V katerem grmu tiči zajec? Preprosta promocijska politika ali mojih 1500 kontaktov v telefonu? Toda le koga pri vsej tej vohljavi tehnologiji še zanima, kaj imam shranjeno v telefonu? V zadregi se nasmejim lastni konservativnosti, pa kljub temu, preden zamenjam pokvarjeni telefon za brezhibnega, pritisnem na erase. Toda radodarnost Appla, nenadna prijaznost, s katero je izginila zadnja trohica snobizma in narcizma nad lastno tehnologijo, mi ni dala spati.

“To, kar se ti je zgodilo v Applu, je trenutno naša največja težava. V servisiranju in popravilih nam držijo nož na vratu, po kapljicah nam odmerjajo nadomestne dele, medtem ko se v lastnih trgovinah obnašajo razsipno,” mi je globoko v trebuhu svojega Tekserva zaupal David Lerner. Tekserve je v New Yorku ikona za Apple. Vsaj bil je.

Ob koncu sedemdesetih sta Lerner in Dick Demenus ustanovila Current Design Corporation. “Nismo bili ravno zvezde,” pojasnuje Lerner, “projektirali pa smo radijske aparate, kasetnike, gramofone.” V konferenčni video sobi je Lerner s polic zvlekel nekaj obrtno izdelanih aparatov CDC. Prva telefonska tajnica. “Potrebovala je približno trideset sekund, preden ti je odgovorila,” se glasno smeji David, nato pa mi v roko položi njihov prvi walkman. Bil je velik in težak kot opeka.

Leta 1984 je Dick Demenus, zdelo se mu je nekoristno govoriti s slovenskim novinarjem, za skoraj 3000 dolarjev kupil prvega maca. Bil je mitski macintosh 128 K. Na trg so ga pospremili z video oglasom “1984″, ki ga je za 1,5 milijona dolarjev posnel Ridley Scott.

“Za nas je bil 128 K vse. Odprl nam je čudoviti svet grafičnega dizajna, tipografije,” navdušeno pripoveduje Lerner. Toda revoucionarni macintosh ni imel ventilatorja, njegov hladilni sistem pa je bil tako slab, da so mu pregorevala analogna vezja. Za popravilo je Apple takrat zahteval 300 dolarjev, Lerner in njegova skupina pa so zadevo spravili v tek za 125 dolarjev. “Malo smo kradli ideje, si našli lastne dobavitelje, se povezali s skupinami ljubiteljev in prodajalnami macintoshev. Posel je cvetel, želeli smo popravljati tudi računalnike v garanciji. Stopili smo v stik z Applom. Postavili so nam pogoj, da začnemo prodajati njihove računalnike,” mi je razložil Lerner. Apple je zahteval, da poleg popravil v garanciji na leto prodajo vsaj za 25.000 dolarjev računalnikov. Lerner in Demenus sta ugriznila v jabolko. Udeležila sta se tečaja, opravila Applov izpit. Niti v sanjah si nista predstavljala, kako se prodaja računalnike. CDC sta preimenovala v Tekserve in v novi logo dodala smehljajoče se jabolko.

Tekserve je rasel, toda kot sloviti hotel Chelsea v neposredni bližini trgovina ni spreminjala svojega stila. S starim avtomatom za prodajanje kokakole, ki deluje še danes, artdekojevskimi kinodvoranskimi sedeži, prodajalnim pultom, ki ga podpira zid K128, ki je gospodoma, danes v srednjih letih, prinesel srečo, ter vso drugo živopisno kramo kultnih industrijskih predmetov in dizajna je Tekserve še danes najbolj podoben trgovinam v Sohu. Kaj reči o zbirki več kot dvesto radijskih aparatov, ki krasijo eno od sten nekaj tisoč kvadratnih metrov velike trgovine? V njej je zaposlenih dvesto tehnikov inženirjev in ljudi drugih poklicev. New York je mesto tonskih inženirjev in snemalnih studiev. Takšne profile v Tekservu najraje najemajo. Sicer pa New York še vedno privlači mlade ljudi, ki jih pot zanese v Tekserve. “Skupaj smo, ker nam je to všeč, veže pa nas prepričanje, je Apple najboljši. Pred desetimi leti, ko je Applu šlo precej slabo, je Demenus hotel presedlati na PC. Zagrozil sem, da bom naslednji dan zapustil firmo,” pripoveduje Lerner.

Toda ali lahko mi, ki ne uporabljamo PC-jev, sploh sodimo o svetu, ki ga ne poznamo? Lerner je komaj čakal na to vprašanje. Spomnil me je na razburjenje, ki ga je Apple povzročil, ko je ukinil floppy diske. Danes se jih le še redkokdo spomni. Prednost Appla je nenehno iskanje radikalnih, novih rešitev, njegovi izdelki so optimalna integracija hardvera in softvera. “Po svojem macBook airu udriham kot s kladivom in vedno znova odkrivam stvari, ki me presenetijo. PC-jeva in Applova miselnost sta si zelo različni. Za nas je čas vrednota, medtem ko uporabniki PC-jev izgubljajo čas z ugotavljanjem obisti sistema, ki bi jim moral zgolj služiti. Da bi prihranili piškavih dvajset dolarjev, zapravljajo čas s tekanjem od ene do druge trgovine.”

Lerner govori iz izkušenj. Tekserve, ki je bil dolga leta sinonim za Apple, v New Yorku izgublja svojo ikono. Ne pa odjemalcev. Za razliko od Applovih katedral je v Tekservu mnogo izdelkov, ki so komplementarni in dopolnjujejo Cupertinove izdelke, ki jih sestavljajo na Kitajskem, kjer ima Apple ducat tovarn. Tekserve razvija softvere, integrira operativne sisteme, servisira, organizira programe in tečaje za snemalne studie, rešuje spomin že klinično mrtvih računalnikov. “Ljudje so neumni, ne uporabljajo back-upa, k nam prihajajo s pokvarjenimi hard diski in od nas pričakujejo čudeže,” se hahlja Lerner.

Apple je Tekservu pred kratkim odvzel pravico za popravilo iPhonov in iPodov v garanciji. “Počasi se vračamo na staro pot, kmalu bomo spet na svojem,” nekoliko resignirano pove ustanovitelj Tekserva. Toda Lerner meni, da bo Apple kljub Jobsovi bolezni uspeval vsaj še deset let. Kaj se bo zgodilo potem, je težko predvideti. Tekserve je pripravljen preskočiti ograjo, brž ko se bo na trgu pojavilo kaj boljšega. Lerner, ne da bi ga moral vprašati, pove, da tudi sam opaža, da v tem trenutku, vsaj v Ameriki, poteka velika evolucija. iPhone in iPad sta opravila svoje. Največ uporabnikov iPhonov je med uporabniki PC-jev, kar pomeni, da je preskok zelo blizu. To pa je tudi razlog, da je Apple na stežaj odprl vrata svojih številnih katedral po svetu.

Tri leta po tem, ko je objavil svoje najpomembnejše delo Povojna Evropa, je Judt zbolel za amiotrofično lateralno sklerozo. Kot je zapisal, mu bolezen, ki ga je privezala na voziček in ga dve leti kasneje pogubila, ni ustvarjala bolečin. Nasprotno, kot da so popolnoma negibni udi njegovi misli dodali jasnost, neke vrste blagoslov v prekletstvu nezadržno bližajoče se smrti. Popolnoma paraliziran, a jasnih misli je Judt – prikovan na posteljo – svoje dolge noči preživljal v miselnih potovanjih skozi lastno življenje. Njegova erudicija mu je pomagala, da je med svojimi potovanji uporabil podobno mnemotehniko kot nekaj stoletij pred njim Matteo Ricci. Toda če je sloviti  jezuit in misijonar za organizacijo spomina uporabljal sobane svoje palače v Pekingu (The Palace of Matteo Ricci, Jonathan Spence), je Judt svoje nočne miselne pohode organiziral tako, da jih je povezoval s posameznimi prizori, kraji, temami ali kar predmeti. Podnevi je nato z vedno večjo težavo vsebino svojih popotovanj narekoval sodelavcem.

Rezultat je nenavadna knjižica z naslovom The Memory Chalet, ki je izšla v manj kot pol leta po avtorjevi smrti. Chalet, na katerega je avtor ohranil živ spomin iz otroštva, se nahaja v švicarskem Chesieresu, Judt se je vanj zatekal med nočnimi potovanji v dolgih mesecih njegove bolezni.

Mozaiki nenavadnih biografskih drobcev so strnjeni v poglavja, v katerih avtor govori o vonjih domače hrane, očetovi strasti za avtomobile, trajektu, ki iz Anglije vozi v Evropo, zelenem avtobusu njegovega londonskega otroštva, dolgih srednjeevropskih diskusijah na temo Marxismus, Zionismus, Socialismus ter ugotovitvi, da je govor najpomembnejša stvar v obstoju odrasle osebe. “Še predno sem napolnil dvajset let, sem postal in prenehal biti cionist in marksist,” je zapisal avtor, ki je dve leti svojega mladega življenja preživel v izraelskem kibucu. Toda Judt, ki ga je življenje, poleg Londona, v katerem je bil rojen, za daljša obdobja zaneslo v Pariz, nato pa še na Dunaj, je najlepše in svoje zadnje besede odmeril New Yorku. Pa ne zgolj zaradi dejstva, da se je tja preselil že leta 1987, da je tam objavil svoje najpomembnejše delo in da je na NYU dolga leta vodil prestižni Remarque Institut za evropske študije.

Čeprav je New York že v sedemdesetih prenehal biti kulturna prestolnica sveta in je na začetku osemdesetih začela toniti zvezda Woodyja Allena, medtem ko se je vsa judovska kultura začela pečati z vprašanji Izraela in ne glede na to, da so se intelektualci z Manhattna preselili v predmestja, je, pravi Judt, New York ostal svetovno mesto. “Ni veliko ameriško mesto – to bo vedno ostal Chicago. New York sedi na robu: kot Istanbul ali Mumbai, ima posebno privlačnost, ki se izraža v njegovem prepirljivem odnosu do metropolitanske notranjosti dežele. New York gleda navzven, je privlačen za ljudi, ki se ne počutijo dobro v notranjosti celine. Nikoli ni bil ameriški na način, kot je Pariz francoski: New York je bil vedno mesto o nečem drugem.”

Mesto izkoreninjenih ljudi. Mesto, kjer ti bagel prodajajo tajski lastniki in vietnamski peki, kjer je vse osebje judovskega športnega centra srbske pravoslavne vere, moj hišnik pa ubežnik s Kosova, katerega hči obiskuje prestižno univerzo. Menedžer Chase banke, ki mi je pred dvema tednoma v desetih minutah odprl bančni račun, je Kitajec, ki odloča o višini mojih pasivnih in pozitivnih obresti, a še vedno ne more izgovoriti “three”. Ker sem v mestu komaj nekaj več kot mesec dni, še nimam arabskih prijateljev, judovski pa mi vbijajo v glavo, da smo Slovenci prav zagotovo tisto izgubljeno judovsko pleme. Za vogalom, nekaj ulic pod Columbia University, živi pisatelj Andre Aciman, ki ima s svojo identiteto še več težav, kot sva jih imela Judt in jaz skupaj. Za človeka , ki je dolga leta živel v monoetničnih državah, kot sta Kitajska in Italija, je New York omedlevica kultur, vonjev in govoric. Na Kitajskem imam prijateljico, ki se ji naježi koža, kadar se sooči s kakršnim koli nacionalizmom, jaz pa po dolgih letih berlusconizma dobim izpuščaje, kadar zaslišim retoriko cenenega populizma. New York nima nič od tega. “Rad imam rob: točka, kjer se dežele, skupnosti, pripadnosti in korenine zaletavajo druga v drugo – kjer je svetovljanstvo bolj kot identiteta naraven način življenja. Pred časom je bilo takšnih krajev na pretek. Globoko v dvajseto stoletje so obstajala številna mesta z različnimi skupnostmi in jeziki. Čeprav medsebojno antagonistične in občasno v spopadu, so te skupnosti živele v sožitju. Sarajevo je bilo eno takšno mesto. Aleksandrija drugo. Tanger, Solun, Odesa, Beirut in Istanbul spadajo v isto kategorijo mest, enako kot sta bila majhna Chernovitz in Uzhorod. Po standardih ameriškega konformizma New York spominja na ta za vedno izgubljena kozmopolitska mesta. To je razlog, da živim v njem,” je na smrtni postelji dejal Toni Judt.

Kontrast med New Yorkom in drugim delom Amerike v teh dneh ne bi mogel biti večji. Streljanje v Arizoni oziroma atentat na kongresnico Giffordsovo in hladni uboj šestih oseb zaradi domnevno različnih političnih stališč ni norost, temveč primitivizem, ki ga perpetuira ameriško podeželje in najslabše vrste populizma, ki je vzniknil v zadnjih dveh letih. V šestdesetih in kasneje je Amerika že izkusila podobne manifestacije revolverske kulture. Razlika s preteklostjo je v tem, da je trenutni izbruh kulture nasilja in desnega ekstremizma potenciran s socialnimi mrežami, blogi in kabelsko televizijo. Gibanje čajank ima pri tem veliko manjšo vlogo kot politični vodje, ki v sli po večji medijski prepoznavnosti uporabljajo besede sovraštva in hujskanja. Dejanja, zaradi katerih se so nekateri evropski levičarski voditelji in ideologi v sedemdesetih znašli pred sodiščem. Toda to je bila Evropa izpred tridesetih let, še preden so mesto levičarskih ideologov zavzeli populistični hujskači, ki zdaj sedijo v raznih vladah. In Amerika, kot nas je učil Toni Judt, nikoli ni bila Evropa, New York pa nikoli Amerika.

Tisto, kar se je prejšnji petek dogajalo v Bella centru nedaleč od koebenhavnskega letališča, kjer je dva tedna potekala podnebna konferenca Združenih narodov, bo nedvomno stopilo v zgodovino. Dramatičen razvoj dogodkov pa poleg tega ponuja zanimiv scenarij za film, podoben Rašomonu Akira Kurosave, v katerem vsak protagonist zgodbe zagrešeni umor opisuje na lasten in povsem različen način.

Koebenhavn (Copenhagen) so na prvi dan podnebne konference, ki so jo Združeni narodi pripravljali dve leti, preimenovali v Hopenhagen. Lepa gesta, če pomislimo, da je človeštvo izbralo Pristanišče upanja za prestolnico, ki odloča o usodi planeta Zemlja. Toda z izvolitvijo Baracka Obame za predsednika ZDA je upanje v preteklem letu postalo ena najbolj pogosto (zlo)rabljenih besed. Vsakokratna izbira izraza upanje (hope) je tako v tesni konotaciji s spremembo (change) in v razmerju z osebnostjo predsednika Obame. Upamo si trditi, da se je ameriškega predsednika do konference v Koebenhavnu držala avra apostola upanja in skoraj mitološke sposobnosti, da upanje utelesi v spremembo.Toda pretekli petek ponoči je gora rodila miš. Kmalu za tem, ko je postalo jasno, da tri strani koebenhavskega dogovora svetu ne prinašajo odrešujoče rešitve, da za države podpisnice in širšo mednarodno skupnost ne pomenijo ničesar zavezujočega ter da dogovor ne prinaša napredka od že postavljenih ciljev pripravljalne konference na Baliju pred dvema letoma, so mediji Hopenhagen v hipu preimenovali v Flopenhagen, Brokenhagen in celo v Nopenhagen. Barack Obama pa se je po podpisu separatnega dogovora s Kitajsko, Indijo, Brazilijo in Južno Afriko iz apostola svetovnega upanja spremenil v diktatorja ter Georgeu Bushu ekvivalentnega razbijalca Združenih narodov. Sudan je ameriškega predsednika celo obtožil, da je s separatnim dogovorom povzročil tragedijo, ki bo zahtevala več žrtev kot holokavst med drugo svetovno vojno.

Delegacije in druge v prisotne v Bella centru je najbolj prizadelo dejstvo, da je predsednik Obama sklenil dogovor za hrbti uradnih pogajalcev, nato pa brez pojasnila sedel v letalo in odletel v snežni metež. Obama je za seboj pustil kaos. Svojim najbolj zvestim, evropskim zaveznikom je prepustil, da so vso noč in naslednje jutro urejali detajle ter pred naletom razjarjenih nerazvitih držav branili sporazum, ki ga niti sami niso želeli. Bolj trezni spremljevalci podnebne konference so ameriškemu predsedniku zamerili, da nikomur ni pojasnil dramatičnega zasuka in logike pogajanj, ki so privedla do dogovora. Brez teh pojasnil je podpisani dogovor dobil močan priokus improviziranosti.

Obama pa ni bil edini, ki je pobegnil v noč. V naglici je iz Koebenhavna odletel tudi kitajski premier Wen Jiabao, ki se po poročilih angleškega Guardiana ni udeleževal pogajalskih srečanj. Čeprav je bil v Koebenhavnu dva dni, smo premiera Wena videli zgolj med njegovim 8-minutnim nagovorom plenarne skupščine v petek opoldne. Takoj po podpisu pogodbe pa sta iz Koebenhavna odpotovala tudi vedno molčeči indijski premier Singh ter med konferenco najbolj propulzivni Luiz Inacio Lula, brazilski predsednik. Je beg iz Koebenhavna že dokaz, da so države podpisnice storilke podnebnega zločina? Tako so namreč koebenhavski dogovor ocenila mnoga ekološka gibanja po svetu.

Kaj dejansko pomeni koebenhavski dogovor, ki so ga v petek v hotelski sobi podpisali voditelji petih držav, dan kasneje pa ga je, po prerekanju in izmenjavi težkih obtožb, overila še plenarna seja podnebne konference Združenih narodov? Je dogovor propad ali rešitev planeta Zemlja? Po naši oceni dokument na področju podnebnih sprememb ne ponuja bistvenega premika oziroma napredka, o katerem je govoril predsednik Obama. Vendar pa to še ne pomeni, da bo dogovor povzročil vesoljni potop, ki ga napovedujejo nekatera okoljska gibanja. Ne glede na prevladujoče čustvene reakcije, ki so naraščale iz dneva v dan, eksplodirale pa v petek zvečer, nihče od udeležencev in pogajalcev konference ni v celoti zgubil razuma. Nihče v dvorani ni slavil zmage, nihče od razočaranih ni vrgel puške v koruzo. Čeprav konferenca v fazi pogajanj ni uspela, se bo bitka nadaljevala. Če drugega ne, gre maratonski konferenci zahvala za to, da je utrdila spoznanje o nujnosti nadaljevanja zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov ter še enkrat poudarila potrebo po zavezujočem in bolj konkretnem sporazumu, s katerim bo mogoče zaustaviti proces segrevanja planeta, da bo na njem še mogoče živeti.

“Zgodovinske študije bodo pokazale, da je bil Koebenhavn zadnji resni poskus, da bi se s tehnikami 20. stoletja lotili reševanja problemov 21. stoletja. Proces vzpostavljanja konsenza med 193 suverenimi državami, ki sloni na tehniki pogajanj za vsako ceno, je neumno početje. Konferenca ni mogla uspeti zaradi ekskluzivne pogajalske pravice nacionalnih vlad, 99 odstotkov energetskega gospodarstva, civilnih družb, mest in mladih pa je moralo pogajanja opazovati od strani in z veliko frustracijo. Pogajanja so propadla, ker je bil njihov cilj ustvariti konsenz po načelu ‘vsi za enega, eden za vse’, ki ne deluje niti v relativno preprostem svetu trgovanja. Končni razlog neuspeha pa sta zastareli način in tehnika pogajanj, ki sta nas dolgo časa prepričevala, da je treba spremembe zastavljati po metodi posvetovanja, nista pa nikoli nakazala poti za njihovo realizacijo,” trdi Simon Zadek, raziskovalec Kennedyjeve School of Politics na Harvardski univerzi. Zadek je prepričan, da globalnih problemov ni mogoče reševati hierarhično, od vrha navzdol, ter z velikimi mednarodnimi sporazumi. Po mnenju Zadeka predsedniki, šefi vlad ter njihove vojske pogajalcev ne služijo drugemu kot preigravanju natančno izdelanega scenarija sporočil, ki so naslovljena domačim volilcem. Namesto politikov je v pogajanja treba vključiti ljudi, ki vedo, kje je akcija, je prepričan Zadek.

Connie Haddegard, ki je dva dni pred zaključkom v imenu UNFCCC še vodila konferenco (kasneje je zaradi formalnih razlogov morala odstopiti), je kot vsi birokrati Združenih narodov zagovarjala stališče, da je treba bogato, zapleteno in znanstveno razpravo o podnebnih spremembah prevesti v politični jezik, ki ga bodo državniki sposobni razumeti. Če bi rekli z Zadekom, je prav uporaba političnega jezika države udeleženke, delegate in pogajalce oddaljila od bistva problema in od središča akcije.

Michael A. Levi, ki se pri prestižnem Council on Foreign Relations ukvarja z energetskimi vprašanji, okoljem in podnebnimi spremembami, je tako kot mnogi med nami pred vhodom v Bella centru stal na mrazu nekaj ur. “V preteklih 12 dneh mi je postalo jasno edino to, da Združeni narodi pogajanj o podnebnih spremembah ne bodo nikoli zaključili. Tudi zdaj, ko se je nekoliko polegel prah dramatičnih dogodkov v Koebenhavnu, trdim, da Združeni narodi ne morejo voditi pogajanj o podnebnih spremembah,” pravi Levi in dodaja, da v Koebenhavnu ni bilo niti ene točke, o kateri bi soglašalo vseh 193 držav. Kljub temu so diplomati, funkcionarji in aktivisti raznih gibanj vztrajali, da se konference aktivno udeležijo vse članice ZN.

Na srečo, pravi Levi, kaže, da svet za rešitev problema podnebnih sprememb ne potrebuje vseh držav tega sveta. Članice G20 (19 najbolj razvitih držav in članice EU) povzročijo približno 85 odstotkov izpustov toplogrednih plinov, ZDA, Kitajska in EU skupaj pa več kot polovico. Sto držav, ki sodijo med majhne onesnaževalke, v ozračje spušča manj kot 3 odstotke vseh toplogrednih plinov, pravi Levi, ki zagovarja tezo, da se morajo največji onesnaževalci pogajati ločeno, ker da bodo tako veliko hitreje sprejeli odločitve. Nekako tako, kot se je zgodilo v Koebenhavnu na zadnji dan pogajanj, potem ko je tisoče pogajalcev dva tedna brezpredmetno razpravljalo o procedurah in postopkih.

Dva dni pred velikim finalom konference so iz Bella centra zaradi varnostnih razlogov odstranili vse nevladne organizacije. Od 30.000 aktivistov jih je v konferenčnem centru ostalo le še 90. V prizadevanjih, da bi še pred prihodom voditeljev držav skrpali skupni dokument osnutka sporazuma, so organizatorji stopnjevali pritisk na 15.000 pogajalcev. Danska vlada je v uspeh srečanja vložila nečloveški napor, spodneslo pa jo je že na samem začetku konference, ko je v javnost pricurljal osnutek njenega zaključnega dokumenta. Osnutek deželam v razvoju ni obetal nič dobrega, saj je predvideval, da bi se z novim sporazumom ukinile vse pridobitve kjotskega sporazuma. Osnutek je med nerazvitimi izzval upor, ki se ni polegel do konca konference. Zasedanja in pogajanja so morali zaradi demostrativnih odhodov in bojkotov delegacij nerazvitih nekajkrat prekiniti. Čeprav je bilo že pred začetkom konference povsem jasno, da pogajalske strani nasprotujejo sprejemu pravno zavezujočega sporazuma o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, se je spopad med razvitimi in nerazvitimi nadaljeval. V prizadevanju, da bi premostila neprestane medsebojne blokade, je konferenca poskusila tudi z reorganizacijo dela in pogajanja razdelila na manjše skupine.

Toda bolj ko se je konferenca bližala odločilnemu dnevu, bolj je postajalo jasno, da pogajalcem in številnim ministrom ne bo uspelo pripraviti dokumenta, ki bi ga bili državniki zadnji dan srečanja pripravljeni podpisati. Občutek nemoči organizatorjev, predvsem pa neučinkovitost organizacije zasedanja v rokah Združenih narodov, je 48 ur pred zaključkom konference podčrtal Andreas Carlgren, švedski minister za okolje. V imenu Evropske unije je minister predsedujoče Švedske Kitajsko in Ameriko pozval, da zastavita ves svoj prestiž in vpliv, da bi se konferenca premaknila z mrtve točke. Kot se je kasneje izkazalo, je bil evropski apel odločilnega pomena za usodo konference.

V petek zjutraj so nad Koebenhavnom viseli težki in temni oblaki. Voditelji držav so morali zjutraj začeti pogajanja brez kakršnegakoli osnutka sporazuma. Medtem ko so se v plenarni dvorani vrstili pozdravni nagovori, je skupina 30 držav poskusila z novimi pogajanji.

Ko je sredi dneva za govorniški oder stopil kitajski premier Wen Jiabao, je v dvorani završalo, med govorom brazilskega predsednika Lule pa je v Koebenhavnu ponovno za hip vzniknilo upanje, da bo med delegacijami prevladal zdravi razum. Lula se je odrekel denarni pomoči, nerazvitim ponudil brazilsko pomoč ter izrazil pripravljenost, da Brazilija sprejme še bolj odločne ukrepe za zmanjšanje CO2 v ozračju. Požrtvovalni duh brazilskega predsednika je vnel dvorano. Ko je kot tretji nastopil predsednik Obama, je dvorano zajel hladen piš. Pričakovala je, da bo ameriški predsednik podžgal duhove populizma in z obljubami presegel Lulo. Namesto tega je dejal, da je nastopil čas za dejanja in da je v Koebenhavn prišel po dogovor. Z drugimi besedami, ameriški predsednik je v svojem nastopu prekinil z leporečji, iz obdobja volilne kampanje. V Koebenhavnu je bil tudi njegov kratek javni nagovor namenjen pogajanjem s Kitajsko.

Da se Kitajska in Amerika pogajata, so v petek popoldne potrjevali tudi mnogi viri iz »podnebnega podzemlja«, ki so imeli svoje lovke razpredene po celotnem središču konference. Sporazum bo, smo zato zapisali ob zaključku petkove redakcije. Nezavezujoč sporazum, toda relativno dober politični sporazum.

Tako je nekaj pred osmo zvečer Bela hiša sporočila, da bo predsednik Obama govoril na tiskovni konferenci. Obame na konferenco ni bilo, toda novice so se takoj zatem začele prehitevati z vrtoglavo hitrostjo. Obama je odpotoval, srečanje je popoln neuspeh, delegacije so spet na pogajanjih in zdaj preučujejo še višje cilje sporazuma. Malo kasneje so začele kapljati različne informacije o separatnem sporazumu. Ameriški kolega je na svoj blackberry od prijatelja, funkcionarja Bele hiše, dobil naslednje sporočilo: Obama je čakal na sestanek s Kitajci, ki se niso prikazali. Ko je izvedel, da je Wen Jiabao na sestanku z Indijci in Brazilci, je zakoračil v sobo in rekel Kitajcem, da ni primerno, da se izmikajo dogovoru. Obama je na skrivnem sestanku s stranmi dosegel dogovor, ki ga zdaj skuša prodati Evropejcem!

Sergio Serra, brazilski pogajalec, mi je kasneje potrdil, da je Obama v hotelsko sobo, kjer so se že dve uri pogajale Kitajska, Brazilija, Indija in Južna Afrika, dejansko prišel nenapovedan. Serra je dodal, da so Kitajci najverjetneje vedeli, da se bo pogovorov v zadnji fazi udeležil tudi Obama. Je mogoče, da sta Obama in premier Wen zrežirala srečanje? Skoraj vsi podatki govorijo proti takšni interpretaciji: Obama je za drugo srečanje z Wenom zaprosil okoli 16. ure, ko so mnoge od delegacij zaradi neuspešnih pogajanj že pripravljale kovčke. Kot trdi magnetogram brifinga novinarjev na Obamovem letalu kakšno uro po vzletu, se je Obama pred napovedanim drugim srečanjem z Wenom pogajal s skupino evropskih in afriških držav ter Avstralijo, se pravi s tradicionalnimi ameriškimi zaveznicami. Kot trdi Bela hiša, je Obama hotel pred popolnim fiaskom konference še enkrat poskusiti s Kitajci. Ko se je okoli 19. ure približal sobi, predvideni za srečanje, je tam, kot že rečeno, poleg Wena najdel še Lulo, Singha in Zumo.

Uro kasneje je pet državnikov podpisalo dogovor, katerega zadostni pogoj so bili ohlapna dikcija, še nedefinirani mednarodni monitoringi in analize podatkov o učinkovanju ukrepov za zmanjševanje izpustov. Tudi tako ohlapna zagotovila naj bi po optimističnih napovedih zadoščala, da bi se ameriški kongres prepričal o resnosti Kitajske. Kongres naj bi nato odobril zakonodajo, ki bo Obami prižgal zeleno luč za zeleni program, ki naj bi po vsej Ameriki in ostalem delu sveta pognal naprej predvsem mlade. Obama je, kot že rečeno, podpisani dogovor ocenil kot odločilen preboj, ki naj bi mu sledili mnogi drugi konkretni ukrepi. O tem, ali sta se Wen in Obama dogovorila in skupaj odigrala dramo v hotelu, je v tem trenutku težko reči karkoli. Vsekakor je enako neverjetna tudi tista inačica, po kateri je Obama razkril komplot, vstopil v sovražno gnezdo in, ne da bi trenil, nasprotnikom izpulil dogovor, s katerim bo kongresu zamašil usta.

Odkar so Američani »pomotoma« bombardirali kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, je minilo deset let. V Beli hiši je takrat sedel Bill Clinton, v Pekingu je poveljeval Jiang Zemin. Po nikoli potrjeni informaciji so bombardiranje zakrivili ameriški generali, ki so jo hoteli zagosti Clintonu. Spor, po katerem so med Pekingom in Washingtonom končno vzpostavili rdeči telefon, je bil zglajen po dolgi in zapleteni jezikovni razpravi o pomenu terminov »sorry« in »apology« v kitajščini.

Včeraj, med tiskovno konferenco Huja Jintaa in Baracka Obame, je kitajski prevajalec odločne Obamine trditve prevajal s pogojnikom in drugimi metodami za mehčanje jezika. Hu Jintao je govoril v ustaljenih šifrah jezika kitajskega politbiroja. Oba predsednika sta se strinjala, da na vprašanja ne bosta odgovarjala.

Od leta 1999 so se svetovna razmerja moči radikalno spremenila. Ameriško-kitajski odnosi so dosegli raven tesne, predvsem gospodarske prepletenosti. In vendar sta včeraj oba predsednika na skupnem nastopu še vedno govorila vsak svoji naciji. Ali bolje, vsak svojim medijem, ki tega dejstva žal niso opazili. Pred obiskom v Pekingu so v ameriški javnosti prevladovala mnenja, da bi se moral Obama, če hoče, da mu uspe, v Pekingu trdo postaviti. Med včerajšnjo tiskovno konferenco si je vedno nasmejani in zapeljivi predsednik nadel resni izraz. Zdrsnilo mu je zgolj na koncu, ko ni mogel kaj, da ne bi med rokovanjem na spoštljivi razdalji iztegnil leve roke in rigidnega Huja Jintaa potrepljal po rami. Predsednik Hu se je med tiskovno konferenco držal ustaljenega kodeksa javnih nastopov za člane nomenklature. Ta izključuje govorico telesa, na obrazu pa zahteva kamniti izraz, ki ne izdaja čustev. Gre za pozo, ki rivalom v boju za oblast na domačem političnem prizorišču ne daje prednosti. Kot se je Obama držal dikcije odločnega jezika, je Hu preobračal stare partijske formule in pazil, da ne bi izrekel ničesar, kar ni vklesano v uradnih stališčih in dokumentih. Leta 2002 med obiskom Georgea Busha v Pekingu je Jiang Zemin, takrat najmočnejši človek Kitajske, med tiskovno konferenco bral že napisane odgovore. Ko je sprovociran skušal improvizirati, je izdal dve skrivnosti. Ena od teh je bila, da je Američanom prižgal zeleno luč za napad na Irak. Tudi takrat večina medijev tega ni opazila. Poročali so na osnovi komunikeja, s katerim sta obe strani skušali zakriti spodrsljaj.

Obama je prišel v Peking v zelo nezavidljivem položaju. Kot predsednik do vratu zadolžene dežele je svojim kitajskim upnikom še pred obiskom podaril status strateškega partnerja, molk o človekovih pravicah ter odpovedano srečanje z dalajlamo. Zastonj!, so vpili kritiki v Washingtonu, ki se jim je zdelo, da bi moral Obama barantati.

Ne skušam trditi, da se je politika z Obamo povzpela na raven filozofije. Ne vem, ali so v Pekingu kaj zbarantali. Toda pripravljen sem verjeti, da je Obama svoje najboljše argumente uporabil med razgovorom na štiri oči. V Šanghaju je dejal, da ga zanima kitajska vizija globalnega sveta. Če ta obstaja, je prekrvavljena z nacionalizmom in strogo vojaško disciplino. Obama teh dejstev ni mogel spregledati. Toda za razliko od večine oblastiželjnih politikov ni vajen zadajati smrtnih udarcev. Rajši ima razgovor, med katerim pojasnjuje svojo vizijo. Je to premalo? Mogoče, toda Obama je sredi Pekinga nenadoma spregovoril o človekovih pravicah, omenil dalajlamo ter z mrtve točke premaknil dogovor o podnebnih spremembah.

Velika vojaška parada ob 60. obletnici Ljudske Republike Kitajske je pretresla svet. Razkazovanje kitajske vojaške moči, do milimetra usklajena telesa in na delec sekunde sinhronizirano udarjanje škornjev pred vrati nekdanje cesarske palače, kjer je bilo postavljeno v vrsto vse kitajsko vodstvo, je bilo tako fascinantno, da se je Empire State Building v New Yorku za to priložnost ogrnil v kitajske barve. Svet noče demokracije, svet hoče novega gospodarja. Kitajska, kjer so včeraj začeli prodajati iPhone, pa se je včeraj, v zdaj že popolnoma obvladanem hollywoodskem jeziku, ponudila, da zapolni prazen prostor, da ustreže našemu imaginariju.Popolnoma vseeno je, če bi bila včeraj razkazana tretja generacija medcelinskih jedrskih izstrelkov “donfeng” narejena iz kartona. Po lanskih olimpijskih igrah smo namreč postali voljni in smo včeraj novemu gospodarju na široko odprli vrata. Takšen je približen posnetek vtisov, ki so jih prizori včerajšnje vojaške parade iz Pekinga naredili na preostanek sveta.

V osrednjem cesarstvu pod nebom je bila zgodba nekoliko drugačna. Na desetine ekip meteorologov je noč pred parado v oblake nad prestolnico nasulo toliko izstrelkov, da so ti do jutra iztočili zadnjo kapljico vlage in razgrnili nebo. Nekaj minut pred deseto, za katero je bil napovedan začetek parade, je po dolgi aveniji in na Trgu nebeškega miru zavladala smrtna tišina. V ozračju verskega razodetja je bilo slišati škripanje vrat, ki so se odprla na visoki terasi vhodnega paviljona cesarske palače. Skoznje je stopil Hu Jintao, oblečen v elegantno Maovo uniformo. Ob članih politbiroja, oblečenih v poslovne obleke, nekaj korakov za njim je Hu deloval kot prikazen iz drugega sveta. Kot da bi ga izklesali iz orjaškega portreta Mao Zedonga, ki je visel nekaj metrov pod njim, je Hu, četrta reinkarnacija kitajskega vodstva, začel obred, ki se v bistvu ni spremenil od leta 1949. Nasprotno, tudi z vrtoglavim gospodarskim napredkom, urbanističnim in tehnološkim razvojem države je Trg nebeškega miru v Pekingu zadržal podobo ikone večne nespremenljivosti, simbola moči in oltarja, na katerem komunistična partija obnavlja svoj nebeški mandat. Rečeno drugače, včerajšnja vojaška parada je bila zrežirana za domače občinstvo, njen namen pa je bil izobraziti (tudi z zastraševanjem), navdušiti, združiti in zabavati. Geremie Barme’, eden največjih eruditov maoizma, trdi, da železna partijska pravila zahtevajo spoštovanje dveh “starih” pravil. Spoštovanje starih revolucionarnih kadrov (lao ganbu) prve in kasnejših generacij voditeljev ter lao baixinga (sto starih priimkov), ki je v kitajščini izraz za množice.

Pri nebeških vratih so se včeraj zvrstili vsi kitajski vodje, na mestnem tlaku pa so bili izbranci ljudskih množic. Novost letošnje parade v primerjavi s tisto pred desetimi leti je bila, da so tako voditelje v nebesih kot vriskajoče množice na zemlji vodili orjaški ekrani na trgu. Ko je Hu zavpil: “Trdo delate, tovariši!” mu je vojska v eni sapi vzkliknila: “Služimo ljudstvu!” Prave kitajske množice, ki jim je bilo ukazano, da parado gledajo po televiziji, so sporočilo razumele. Nekaj jih je bilo navdušenih, vsi so klonili, zelo malo pa se jih je zabavalo. In mi, smo pripravljeni služiti ljudstvu?

Muslimanski skrajneži so se sicer zmrdovali, češ da bi se Ratzinger moral enkrat za vselej opravičiti za žalitve iz Regensburga, toda prva etapa papeževe hoje po vrvi se je kljub temu končala brez padca, a tudi brez triumfa.

Podobno, kot si želijo vsi tisti, ki se bodo s papežem srečali v prihodnjih dneh, ko bo nepredvidljivi poglavar katoliške cerkve prestopal verske bregove na sveti zemlji. “Tisto, kar me najbolj skrbi, je njegov govor. Ena beseda za muslimane, in bom v težavah. Ena beseda za jude, in težav bo še več. Po obisku bo papež odletel v Rim, jaz pa bom ostal tukaj in trpel posledice,” je nekaj dni pred papeževim obiskom dejal nadškof Fouad Twal, ki je najvišji katoliški dostojanstvenik v Jeruzalemu. In če papeževe besede s strahom pričakujejo katoliki, si ni težko zamisliti, kaj roji po glavi dostojanstvenikov drugih ver in političnih prepričanj. Ti si bodo papeža v prihodnjih dneh podajali iz rok v roke.

Prav zaradi tega tudi najbolj opremljeni opazovalci Vatikana ne upajo izraziti napovedi o končnem rezultatu papeževe nove velike avanture. Mnogi se spominjajo majhne geste, s katero je Janez Pavel II. obisk v Jeruzalemu (leta 2000) spremenil v svoje zmagoslavje. Skrivljena postava Wojtyle, ki je v razpoko v Zidu obžalovanja zataknil na kos papirja napisano sporočilo, nato pa se oprt na zid predal eni od svojih globokih molitev, je bil (medijski) dogodek, ki se mu ni mogel upreti nihče.

Toda Ratzinger ni Wojtyla. Benedikt ni papež gest, je papež besed in razuma. Teolog, za katerega dogodki, povezani s Sveto deželo, nimajo zgolj duhovnega, temveč v veliki meri tudi intelektualni pomen. To je njegova zadnja priložnost, da se sprehodi po Kristusovih sledeh, ki se jim v nasprotju z Wojtylo ne predaja mistično, temveč o njih teološko in na ves glas razpravlja.

V medijskem žargonu velja, da je 11. septembru v New Yorku sledil papežev 12. september v Regensburgu. Kasnejši spor med judi in Vatikanom ni dosegel seizmične stopnje, s katero je muslimanski svet pretresel papežev žaljivi citat o Mohamedu. Toda rehabilitacija latinske maše, v kateri se ponovno govori o spreobrnitvi judov, skorajšnja razglasitev Pija XII. za svetnika ter rehabilitacija antisemitskega škofa Williamsona so dodobra ohladile odnose med Tel Avivom in Vatikanom.

Za katoliško cerkev so bili judje do drugega vatikanskega koncila izdajalci Kristusa. Judje. Wojtyla je v dolgih letih svojega pontifikata priznal napake katoliške cerkve in z Judi vzpostavil diplomatske odnose ter verski dialog. Med zgodovinskim obiskom leta 2000 je izraelska varnostna služba Wojtylo varovala pod imenom “stari prijatelj”. 80.000 specialcev, policistov in vojakov bo tokrat pet dni ščitilo zgolj “belo oblačilo”.

Komentar objavljen v Dnevniku 28.10.2008

Škofovska sinoda se sestane vsaki dve do tri leta. Gre za redna in splošna zasedanja, za takšno, kakršno se je včeraj s slovesno mašo zaključilo v Rimu. Papež, ki ima pravico, da poleg rednih skliče tudi izredne sinode, k sebi pokliče vedno druge škofe. Zaradi tega je popolnoma nemogoče trditi, da škofovske sinode ustrezajo ali da so vsaj deloma podobne instituciji parlamenta.Še zdaleč ne. Sinod po številu delegatov in številu zasedanj ni mogoče primerjati niti z zasedanji kitajskega ljudskega kongresa, ki so ga mediji -enako zgrešeno- prekrstili v kitajski parlament.

Toda podobno kot v Pekingu, kjer napredovanje demokracije merijo z naraščanjem števila negativnih, opozicijskih glasov, mnogi opazovalci -odkar je na oblasti papež Ratzinger- zasedanja škofovske sinode uporabljajo za merjenje stopnje rasti demokracije v Cerkvi.

Oktobra leta 2005 je 11. redno zasedanje sinode potekalo na temo evharistije, letošnja tema škofovskega zbora pa je bila Božja beseda v življenju in poslanstvu Cerkve. Pred tremi leti je Benedikt XVI., nekaj mesecev po svojem ustoličenju, vpeljal pravilo, s katerim je škofom med zasedanjem dal možnost svobodne razprave. Posledica te velike novosti je bila, da so mnogi izkušeni opazovalci Ratzingerja povzdignili v reformatorja Cerkve. Tudi 12. redno zasedanje škofovske sinode je nadaljevalo to prakso omejene demokracije in vpeljalo še nekaj dodatnih svoboščin. Vsekakor pa je bila letos največja novost objava predlogov, ki so jih sinodalni očetje na osnovi nekajtedenske razprave posredovali svetemu očetu.

Letos je predlogov, ki so se znašli na Ratzingerjevi pisalni mizi, kar 55. Med najopaznejšimi, skoraj da pop predlogi, je uporaba novih tehnologij v oznanjanju božje besede. Škofje menijo, da je oznanjanje vere učinkoviteje z ipodi, cedeji in devedeji, v svojih predlogih zavračajo verski fundamenalizem, spodbujajo medverski dialog, nežnemu spolu katoliških laikov pa ponujajo možnost, da sodeluje v branju in oznanjanju božje besede. 

Če bi sodili po navedenih predlogih sinodalnih očetov, bi lahko sklepali, da je med letošnjo škofovsko sinodo prevladala želja po ponovnem odpiranju Cerkve, da je v njej ponovno zavel duh drugega vatikanskega koncila.

Toda kot omenja včerajšnji uvodnik v L’Osservatore Romano, uradnem glasilu Vatikana, bo treba zaključke sinode natančneje preučiti. Optimističnemu branju predlogov se namreč izmuznejo nekoliko zakriti, zelo konzervativni predlogi, s katerimi škofje papežu predlagajo, da naj Cerkev v interpretaciji božje besede zavzame bolj arbitrarno v vlogo. Tak je na primer predlog škofov, da Kongregacija za doktrino vere (bivši Sveti oficij) prevzame mandat za izrekanje o avtentični interpretaciji Biblije. Ta sugestija katoliških škofov nedvomno ne bo razveselila protestanskih bratov.

Kot kaže, je med škofi že prevladala papeževa kritika eksegetov, ki da pretiravajo s kritično, zgodovinsko interpretacijo Biblije. Ta mora ponovno postati izključna pravica Cerkve, sugerira zaključen dokument sinode. 

Čeprav predlogi škofov za papeža niso zavezujoči, pa pravkar omenjeni in še nekateri drugi predlogi nakazajujejo, da Cerkev pod vodstvom Benedikta XVI. nadaljuje s konzervativno revizijo drugega vatikanskega koncila. 

Pod roke mi je prišel video, v katerem meni do včeraj neznani Hans Rosling v kratkem intervjuju s Cramptonom na zelo plastičen način opisuje aktualno gospodarsko moč Kitajske. Od vseh prebranih analiz in ugibanj o tem, kakšna naj bi bila vloga Pekinga v reševanju globalne gospodarske krize, se mi zdi Roslingov prispevek naravnost briljanten. Kitajska bi si lahko – glede na količino svojih denarnih rezerv- privoščila štiri, ne pa ene same vojne z Irakom na leto! Rosling seveda ni upošteval nižje cene kitajske vojaške sile: v tem primeru bi bilo vojn z Irakom lahko še več.

Tudi Roslingov podatek, češ Kitajska na dan prihrani približno eno milijardo ameriških dolarjev, morda ne upošteva zadnjih napovedi o tem, da bo kitajsko gospodarstvo v naslednjem letu upočasnilo rast na 7 odstotkov.Toda ne glede na ta pikolovstva, potencialna finančna moč Pekinga jemlje sapo. Rosling seveda misli pozitivno in navaja vrsto področij (okolje, humanitarna pomoč, int.) kjer bi lahko kitajski denar v hipu razrešil nemogoče. Jaz sem skeptik. In ker poznam Kitajsko, menim, da bo Peking denar porabil manj humanitarno in dsoti bolj strateško. Najprej zato – in čas je že-, da se bo vsedel za pogajalsko mizo razvitih. Mislim na G8 in njegove inačice, ki se raztezajo do G20. In če  ne bo šlo z lepa, me zabava neka druga misel, a le za čas enega bloga.

V furiji svojih nacionalnih interesov lahko Kitajska odpre nazvkrižni ogenj ter svoje denarne rezerve porabi za shoping po nacionalnih ekonomijah svojih  rivalov. Na primer, odkup celotne ameriške avtomobobilske industrije. Kar takole čez noč ali rečeno z Roslingom, tam nekje okoli 1.januarja 2009. Good luck, and good night.